ABSOLVENT 2008

Juhuuuhuu...pa smo bili na absolventskem izletu, o katerem se govori skozi ves študijski čas. Agencija preko katere smo šli (reklame ne bomo delali), nam je obljubila, da se tu žura, pleše ter ljubi non stop. Pa se res?

No, gremo kar lepo po vrsti. Elita FOV-a se je odpravila na Absolventski izlet v Grčijo, natančneje na otok Kreta. 23.9 je bil dan, ko smo z solzami v očeh pomahali našim mamam in se napotili proti Benetkam. Moram priznati, da me je vzdušje na avtobusu hitro potegnilo zraven in že sem s sopotniki nazdravil na dober ter nepozaben dopust. Pot do Benetk mi je kar hitro minila vedoč, da prihajam iz meglene ter dokaj mrzle Slovenije na toplo Italijansko sonce. V pristanišču nas je že čakala ladja (Anek lines), sam kaj ko smo morali čakati dobri dve uri, da smo lahko vstopili vanjo. Vendar v družbi prijetnih ljudi ter pričakovanj, ki jih imaš čas hitro mine. Natančno ob petih popoldne smo vstopili na ladjo. Člani posadke so nas »prijazno« sprejeli, ter nas napotili do kabin, ki je predstavljala naše začasno bivališče. No, naj povem, da je kabina namenjena štirim ljudem, nas pa je bilo…bilo..malenkost več, vendar smo se kot se za organizatorje spodobi hitro organizirali, in kabina je bila naenkrat ravno prav velika (nasvet- izkoristite WC, saj lahko naenkrat postane dnevni prostor). In tukaj se je začela…kaj?…AKCIJA!!! Začeli smo v kabini, končali pa na vetrovni palubi, kjer smo peli, plesali bolj malo, vendar smo zato kakšen kozarček spili. In tako je bil prvi dan za nami.

Drugi dan smo še zmeraj pluli, pa malo smo morje gledali, pa smo spet pluli, pa mal smo peli…aja, pol smo pa spet pluli in končno smo dopluli do Grčije.No ja, ni nas dočakala ravno sončna Grčija, vendar se je vreme kmalu popravilo, samo da so grški bogovi zaslišali slovenske besede. Avtobus nas je odpeljal do glavnega mesta Grčije, Aten. No ja, pričakoval sem mnogo več od mesta Aten, če se zavedamo da so gostila OI, Evrosong…. , vendar sem se uštel. Mislil sem da je vse »poštimano« in z rozcam posejano, vendar sem namesto tega videl nešteto drugih stvari. Sam, kakor pravijo: »Vsake oči imajo svojega malarja«. No da se vrnemo k bistvu. V Atenah smo si ogledali (poleg mesta) še Akropolo, svetišče posvečeno boginji Ateni, po kateri so Atene dobili tudi ime. Grčija pa je tudi sinonim za Olimpijske igre. Prve zabeležene olimpijske igre so bile leta 776 pr.n.št. v Olimpiji. Danes v Atenah še zmeraj stoji stadion Kallimarmaro (ta stadion smo tudi pobližje pogledali), ki je kopija nekdanjega atletskega stadiona, kjer so leta 1896 potekale prve moderne olimpijske igre.






Po napornem dnevu smo si privoščili topel obrok v centru mesta, kjer sem se do sitega najedel po smešno nizki ceni (upam da mi ne verjamete, saj sem dal za dve žlici usrane rižote, ki je zgledala ravno tako, kot da bi si kuhar nos obrisal in vrgel na krožnik 12€). No ja, pustimo to. Iz mesta Aten smo zopet odšli na ladjo proti naši končni destinaciji-KRETA! Na tej ladji smo bili zgolj potniki, kateremu je vsakemu pripadal en sedež (sej za eno noč nismo več rabili). Vendar ne smem pozabiti povedat, da je ta ladja imela diskoteko in zakaj bi sedeli če smo lahko plesali (in tudi smo). Po divji noči pa smo stopili na zemljo otoka Krete.
Kreta je največji grški otok na skrajnem jugu Egejskega morja ter se nahaja v neposredni bližini afriškega kontinenta, in sicer v bližini Egipta. Kreta je z 8261 km2 največji grški otok v Egejskem morju in peti največji v Sredozemskem morju. Po podatkih iz leta 1991 ima pol milijona prebivalcev. Je pretežno gorat otok. Zibelka zahodne civilizacije je prav tukaj, na Kreti. Ostanki minojske kulture, ki so stari že prek 4000 let, pričajo, da je civilizacija tukaj obstajala že pred davnimi časi.

Naše začasno bivališče se je imenoval hotel Kassavetis. Priznati moram, da mi je bil hotel kar všeč, če odštejem, da ni bilo ravno vsak dan tople vode za tuširat. Že popoldne nas je čakal prvi žur, tako imenovan Welcome party. Tukaj smo prvič okusili toplo grško sonce ter morje. Poleg tega nas je zabaval DJ Sylvain, ter pena. Ja prav imate, žur je vseboval ogromno pene, da smo se obiskovalci lahko pošteno nadrgnili in da je vse potekalo tekoče in gladko, kakor treba. Časa za počitek ravno nismo imeli, saj smo se po končanem žuru odpravili v tako imenovani Party Corner. To je ulica, kjer je vsaka dva metra drug lokal, in iz vsakega lokala »nažiga« drugačna muzika. Včasih smo bili v enem lokalu, in smo zraven slišali še muziko iz sosednjih dveh lokalov (haha…tri muhe na mah). Na tej ulici smo se zbrali ob večerih vsi absolventi drugega termina in vzdušje je bilo vedno na vrhuncu. Hvala bogu, da je bil hotel blizu, saj je včasih bila pot domov zelo naporna.
Če se po jutru dan pozna, se mi je že svitalo, da bo tukaj res še divje. No, gremo naprej,. Naslednji žur prav tako v Party Corner-ju je bil Red love party. Kamorkoli si pogledal je bilo vse rdeče (upam da to ni bilo povezano s politiko in nedavnimi volitvami). Nekateri smo se še porisali po obrazu z rdečo barvo, drugi pa so imeli rdečo barvo povsod (ampak ko rečem povsod, mislim POVSOD). To je bil res dober žur in kar naenkrat se je začel delati dan, in počasi smo odpujskali domov.
Če čez dan nismo imeli preveč obveznosti (sej veste…služba, družina…), smo se namakali v bazenu na strehi hotela (jst vam povem…kot v mehiških nadaljevankah). No iz strehe, pa pojdimo na čoln, oz. tako imenovani Boat party. Čeprav je bila za nami naporna noč (Party Corner) smo hočeš, nočeš morali žurat. Čeprav ni bilo ravno sonca, smo veselo poskakovali ob zvokih uspešnic naše mladosti (Macarena…) in seveda tudi drugih zvrsti. Na ladji smo imeli tudi kosilo, ki so ga za nas pripravili Grki ( zelenjava ter svinjski šnicl…mater je blo dobr) Po napornem dnevu, pa nas je čakal zvečer še Disco night, kjer smo ob uspešnicah skakali, pa še mal skakali do jutra seveda.No, naslednji večer pa je predstavljal višek absolventa.Zabavala sta nas oče UMEK ter DJ SYLVAIN. Bilo je res noro ter tudi vroče (ampak dobesedno vroče). Žal mi je samo to, da je žur trajal do petih zjutraj (we want more…).
Uhh, noč ki je bila za nami je bila res divja, vendar ne predivja da ne bi mogli dodobra izkoristiti preostanek Omeniti pa moram tudi večer, ki je bil meni (poleg Umek-a) najbolj všeč, to je Grški večer. To je večer, kjer so nam Grki pokazali njihove narodne plese, ter nam naredili dobro večerjo (jagenjček…). Ta večer mi je bil predvsem zato všeč, ker je na površje prišel Grški temperament. Vzdušje v dvorani me je spominjalo na kakšno slovensko gostilno, kjer se poje, pleše in kozarček vina tudi spije ( Grki strežejo mlačna vina, kar zna za Slovenca predstavljati oviro. Na koncu pa smo zaplesali in zapeli tudi ob zvokih slovenske glasbe, da ne bi slučajno pozabili iz kje prihajamo.
Poleg vseh žurov, smo imeli tudi Grafik Party. Žur, kjer ti ljudje napišejo kaj na belo majico ali se pa zgolj podpišejo ( drugi dan je to zelo zanimivo brati). Po vsem tem pa je kmalu prišel dan odhoda oz. noč odhoda. Na letališče Jožeta Pučnika smo prileteli 3.10 v zgodnjih jutranjih urah. Kmalu smo spoznali, da bo potrebno kratke rokave pospraviti in se zopet navaditi na minimalne temperature.
Če sem se na začetku spraševal, ali bo to 12 nepozabnih dneh, ki sem jih kdaj doživel, vam lahko zdaj odgovorim pritrdilno. To je izlet, kjer spoznaš ogromno novih ljudi ter vidiš stvari, ki so temelj današnje družbe, povrh vsega pa se še dober maš! Če mi ne verjamete, gremo lahko drugo leto še enkrat vsi skupaj...

VIŠJE, HITREJE, MOČNEJE 2008

Ja sej ne morem verjet. Spet so štiri leta naokoli in zopet so tu poletne olimpijske igre. Ja, čas peklensko hitro drvi, saj se nam zdi, da so bile olimpijske igre v Atenah pred štirimi leti praktično včeraj. Osmi avgust 2008 je bil tisti dan, na katerega so Kitajci čakali dolgo. Na ta dan (8.8 2008) so se točno ob 8 uri in 8 minut zvečer po lokalnem času začele OI v Pekingu.
Na Kitajskem namreč osmica prinaša srečo, zato ni nič nenavadnega, da so slavnostno ceromonijo predvideli na ta dan in na to uro. Priznati moramo, da je bila otvoritvena slovesnost prava paša za oči.
Na letošnjih OI bo nastopilo preko 10.500 športnikov iz več kot 200 držav, zvrstilo pa se bo 302 tekmovanji v 28 športnih panogah.


Rdeča nit igre že od samega začetka ostaja enaka (združiti ljudi na enem mestu, ne glede na njihovo pripadnost, raso…), vendar je bilo na začetku teh iger ogromno športov, ob katerih se danes le nasmehnemo. Tako so se tekmovalci merili celo v streljanju živih golobov, reševanju življenj, dirkanju z motorji, gašenju požarov…, igre pa so trajale tudi po pet mesecev.

Že 112 let po prvih olimpijskih igrah moderne dobe, ki so bile v Atenah, se bodo najboljši svetovni športniki znova zbrali na enem mestu, da bi v duhu olimpizma razsodili, kdo je boljši in kdo je slabši
Letošnji organizatorji kakor tudi vsi ostali si najbolj želijo, da bi igre potekale brez težav in kakšnih incidentov. Vendar velik problem bo tekmovalcem povzročalo zastrašujoče slab zrak ter pogosto deževje.

Glede čistejšega zraka v mestu so bila vsa prizadevanja zaman, in tako Peking ostaja eno od najbolj onesnaženih mest na svetu. Zanimivo je tudi dejstvo, da se je moralo zaradi gradnje novih objektov preseliti preko 1.5 milijonov prebivalcev. Veliko teh prebivalcev je na žalost pristalo na ulicah. No kakor pravi pregovor: »Ni vse zlato kar se sveti«.


Upamo, da se bodo dokazali in pokazali kaj zmoremo, pa čeprav smo majhna država. Med vso množico tekmovalcev, pa se bo tudi letos pomešalo 62 tekmovalcev slovenskih barv. Do sedaj smo dokazali, da nismo od muh in da znamo, saj smo pod samostojno državo dobili 10 kolajn različnih barv.

Napovedovanje glede števila in barv odličij je nehvaležno napovedovati, samo upamo lahko, da ne gredo naši športniki na Kitajsko gledat zgolj sončni zahod.

ROCK OTOČEC 2008

In se je zgodil….Rock Otočec 2008. Rock Otočec je dolenjski glasbeni festival na odprtem. Prvi Rock Otočec se je zgodil leta 1976, od leta 1997 pa je postal redna prireditev. Festival traja tri dni (letos je trajal od 27. do 29.6). Prizorišče dogajanja je travnik na Otočcu ob reki Krki, razen dvakratne selitve na letališče Prečna pri Novem mestu. Na festivalu nastopajo znani in manj znani domači in tuji izvajalci. Rock Otočec ima bogato zgodovino, saj je na njem do danes nastopilo preko 1.500 glasbenikov iz dvajsetih držav, skupno pa ga je obiskalo preko 100.000 ljudi. Ena izmed značilnih lastnosti festivala je ples v blatu. Glavni organizator je Franci Krek, širši množici bolje poznan kot glavni snovalec skritih kamer na nacionalni TV, v zadnjem času pa se uveljavlja kot politik.

Organizatorji so tudi letos poskrbeli za program, ki ni le potekal v večernih urah na glavnem odru, pač pa je bilo zanimivo tudi na samem prizorišču. Preko vseh treh dni so potekale delavnice, kot so poslikava telesa, impoleptika, igre s kayaki, vedeževanje, miss mokre majčke…
Mladi in stari pridejo na festival, da bi vsaj nekaj časa okusili drugo frekvenco življenja - tisto, na kateri je svet uglašen. Iti na Rock Otočec je za veliko ljudi, predvsem imam v mislih Dolenjce, kot iti domov. Tu vedno srečaš znance in v nasprotju s srečanji v mestih, kjer se vsem nekam mudi, si tu vzameš čas za pogovor in eno pivce.

Letos se je Rock Otočec začel tradicionalno – z dežjem. Hočeš, nočeš obiskovalci smo bili prisiljeni občuti blato, ki je v soparni petkovi noči še kako prijalo. In ob 19.00 se je začelo zares. Letošnji Rock Otočec so odprle skupine, ki so zmagale na predizborih za nastop na Rock Otočcu. To so skupine, ki so manj znane v javnosti, vendar je lahko ravno to njihova odskočna deska v svet rocka. V petkovem večeru so med drugimi nastopili tudi legendarni Nieti, Pankrti z njihovimi starimi skladbami, ki še danes zvenijo aktualno in publika je uživala do konca. Pevec Pero Lovšin je imel ravno ta dan rojstni dan in nazdravil je s steklenico viskija.
Nato so na oder prišli Zablujena generacija, petkov večer pa je zaključil Lord Bishop, ki je navdušil vse prisotne, čeprav publika ni poznala njegovih komadov.

Drugi dan raja je na Otočcu minil v znaku nabiranja moči. Posledice petkove punk eksplozije so bile vidne povsod. Vendar so se obiskovalci kmalu »zbrihtali«, saj so kar zavzeto obiskovali razne delavnice, ali pa so počivali v senci.
Veliko pa se jih je v vročem dnevu kopalo v dolenjski lepotici Krki. Ob 18.00 pa se je zopet začelo. Skupine tega večera, ki jih je potrebno omeniti so Jinxi, ki so ob koncu poželi tudi bučen aplavz. Nastopili so tudi legendarni Banč&legende, ki so navdušili vse prisotne, še posebej ko je Banč na oder poklical Tulia Furlaniča, da je odpel svojo legendarno Anito v bolj trši verziji. Kot presenečenje večera je na oder stopil tudi Alfi Nipič, ki je med svojim nastopom priklical sneg na prizorišče dogajanja. Med številnimi odličnimi bendi, ki so nastopili v soboto, je potrebno omeniti tudi izvrstna nastopa Tide in hrvaških heavy metalcev Hard Tim.

Tretji dan v raju pa se je že poznala utrujenost prisotnih. Dan je minil predvsem ob pogovoru, kdo bo letošnji evropski prvak v nogometu, ki je sledil v večernih urah. Nedeljsko dogajanje je zaznamovala skupina Siddharta, ki je zopet dokazala, da je velikih odrov dodobra vajena.
Nastop druge atrakcije večera, punk legend Sham 69, je bil korekten in poln tiste prave punk drže.

Če potegnem črto pod celotno dogajanje, naj povem, da Rock Otočec ima še vedno tisto pravo »dušo«, ki vsako leto pritegne na tisoče obiskovalce iz cele Slovenije in tudi tujine. . Če pa organizatorji hočejo še naprej imeti tako dober in obiskovan festival, bodo pa morali pokazati obiskovalcem nekaj novega, da bo pritegnila nove obiskovalce. Ampak, kakor moj prijatelj rad reče; Važ`n da je blat!!

TOUR de FOV

No, in smo šli…..na zaključni izlet študijskega leta 2007/08! Izbranci Fakultete za organizacijske vede, smo se odpravili v Bovec. Ker nam faks ne omogoča takšnih dejavnosti, smo se odpravili sami na lastne stroške. Zbor smo imeli v nedeljo 1.7.2008 zjutraj pred Študentskim domom Kranj. Naložili smo potrebno opremo, in se odpravili proti Bovcu.

Naš prvi postanek je bila Kranjska gora, kjer smo spili kavo in si ogledovali lepote narave. Pot smo nadaljevali preko Vršiča (voooo ta Vršič….se vid da nisem hribov navajen).
Nekaj kilometrov pred Bovcem smo našli primeren kamp (kamp Klin), kjer smo postavili šotore in si naredili kosilo.

Medtem ko smo mi postavljali šotore, nas je sonce prekleto dobro opekel, kar smo opazili šele zvečer. Čeprav utrujeni od vožnje, smo se odpravili na bližnji ranč, kjer smo opazovali konje, koze ter neokrnjeno naravo. Ko smo se vračali nazaj proti kampu, smo šli še na hitro pogledat korita Soče, kjer sta se dva kolega vrgla v Sočo, ki je imela tisti dan 7°C (ponavljam… samo 7°C). Soča, le kdo je ne pozna. Mnogi pisatelji so že pisali o njej i njenih lepotah. Mogoče najbolj znana je prav pesnitev Simona Gregorčiča (naj bo naključje ali vsoda tudi avtor tega članka nosi isti priimek), Soči. Njena značilna zeleno modra barva buri domišljijo, vznemirjaja čute ter te očara in začara. Za mnoge je reka Soča najlepša evropska reka.

No, končno smo se vrnili v kamp, kjer smo jedli, kar je ostalo od kosila. Ko se je že delala noč, smo se usedli poleg Soče in nazdravili na zaslužen dopust, vendar nismo pretiravali, saj je bil za nami naporen dan.

Naslednji dan smo vstali dokaj zgodaj (ob osmih zjutraj.. no ja, za študenta zgodaj). Odpravili smo se v Bovec po hrano, saj smo bili že močno lačni. Tisti, dan pa sta se nam pridružila še dva člana posadke, tako da je bila ekipa popolna. Takoj ko sta prišla, smo se odpravili do Krnskega jezera, ki leži na višini 1391m.

Moram priznat, da je bil »pohod« dobra izbira (kljub dežju, ki nas je občasno spremljal), saj smo prevetrili dušo in telo.

Pohod je bil za ene naporen (a ne Simona?), za druge malo manj. Po povratku v dolino, pa so se nad nami strnili črni oblaki, saj je začelo močno deževati ter pihati. Ko smo gledali naše šotore, ki so se premikali kot plapojoče zastave, smo vedeli, da danes ne bo možno tukaj zaspati. Tako kot se za organizatorje spodobi, smo hitro našli apartma v središču Bovca, sej res nismo bili pripravljeni spati v mokrih šotorih. Moram priznat, da je bil apartma pravo razkošje za moje pojme. Topla voda, kuhinja ter postelja je predstavljalo neizmerno veselje, ko smo pogledali kako dež neusmiljeno pada.

Naslednji dan pa je bil zame dan D, saj smo šli na rafting!
Tudi tukaj nas je spremljal dež, ampak nič zato, saj smo se ravno zaradi tega še bolje imeli. Predstavljal sem si, da bo pot po Soči hujša, vendar se zardi dobrega vodiča (in seveda tudi zaradi našega dobrega veslanja..) ni zgodilo nič hujšega (nobeden ni iz rafta padel, razen en je padel v raft… ja tud to je možno). Po urici in pol smo zopet prišli na suho in vsi smo vedeli, da bo treba to ponoviti. Ko smo zopet prišli v apartma, smo si privoščili razkošno večerjo, ki jo je za nas pripravila zgovorna ter postavna Štajerka. In tako se je spet dan prevesil v noč.

Zadnji dan pa smo preživeli bolj na »easy«. Šli smo se kopat v najbližji bazen ter obiskali savno. Savna nas je kar pošteno utrudila, ampak ne tako, da zvečer ne bi šli na zasluženo pijačo v Bovec.

Dobro vemo, da dobre stvari hitro minejo, in tudi naš izlet je hitro minil.. prehitro. Če si obkrožen z »fejstimi« ljudmi, sam komaj čakaš kam bomo šli naslednjič in naslednjič in naslednjič..

Cvičkarija v Novem mestu

Na, let je na ukul in spet je pršu cajt za Cvičkarijo . Najprej je cvičkarija bla v Ljubljan, poli v Maribori, v soboto 10 maja pa je bla pr ns u Novem mesti!
Kukr prav že nš pregovor »vaja dela mojstra«, smo tud mi mogl mav vaje naredit, da bi potlej v soboto vse gladko TEKLO.
No pa gremo kr lepu po vrsti. V petek popoldne sem pršu iz Kranja (tle študiram) damu. Mat me je bla kr vesela, saj je nardila tako južno, ku da bi se kdu ženu. Dvakrat sem se ubrnu in ura je bla že nuč, sej smo mel dama tuk dela, da človk kr znori. Nej povem, da sem v petek odpru zidanco (taku kot se za dolenca spodob), ker so prišli kolegi iz Študentskega doma Kranj. Da ne bi bli pobje lačn, sam na hitr narezav mav salame pa špeha, da ne bi bli prehitr pjan. No in res, pobje so pršli ukul desetih zvečer na Otočc, kjer smo pol skp šli do naše zidance. Aja, zidanco mamo v Grčuj (drgač se pa Grčuji reče Gričevje….taku, da smo si na jasnem). Ja moram reč da so me kolegi prav presenetl, saj so bli za akcijo. Moram priznt, da smo ga kr precej spil…sej en je pol kr obležal, k ni mogu več. Ko smo mel že vsega dost, smo se zrajtal, da bi lahko šli še mav u mest, da bi kšno žensko ujagal. Da ne bi res pjan vozil, smo si priskrbel prevoz. Ni ns blu tuk polcajev strah, bulj na je blu strah, da bi ble vse gostilne že zaprte. No na našo srečo in na njihovo žalost je bil en klub še odprt (klub Marshall, če ga slučajno poznate). Tamlele smo spil par pirov in prot jutri smo šli počas spat. Spal smo pr kolegi, k je čist bliz mesta dama. Ja nuč je bla kratka, sej smo se ob desetih dapoldne že zbudl. Pol pa so mene palal damu, spotoma pa smo šli iskat še unga k je v zidanc umagal. K sm damu pršu sem bil tečen ku štirje. Ni blu cajta počivat (čeprav sem bil zmatran ku macola), sej sem mogu it kostit (dama mamo kmetijo). Ku sem končno vse pokusu sem mogu it še karuzo špricat, in kr naenkrat je bla ura devet. Nej povem, da sem se čez dan zbrihtav in sem bil prpravljen na večer. Na hiter sem se umu, mat pa mi je mav malce nardila, k cev dan nisem ju, k mi ni pasalu. Ker sem vedu, da ga bom kšen kozarc spil, sem se z bratom zmenu, da me bo vozu ukul. Na cvičkarijo sem pršu ob desetih, tam so pa bli že eni moji kolegi. Še pozdrav jih nisem dobr, sem mogu že pit. Neki so me še zajebaval, da zdej ku študiram v Kranji, da sploh ne znam več pit. Ampak sej veste, vsak bedak ma svoje vesele. Neki cajta sem bil z nimi, pol sem pa šu poiskat učerišno ekipo, da nadaljujemo tam kjer smo ustal prejšnjo nuč. V soboto jih je še več pršlu iz študenta, kukr pa prejšn dan. Vsi smo bli veseli drug druzga (saj mislm), in nazdravlal smo taku, ku da se zadnkrat vidmo. Ldi pa je blu tuk (starih in mladih), pa iz cele Slovenije so pršli.

Tud muska je bla fajn, sej so špilal Elektrošok, Društvo mrtvih pesnikov, Elvis Jackson in Kingstoni. Na konc pa so punce iz ne vem katerga ansambla raztegnile še harmonko (to bi mogl vidt… cev trg je plesav). Nej povem še da se cvičkarija začne že popoldne, kjer se predstavjo vinogradniki in vinogradniška društva. No, k je blu konc muske smo se preselil v najbližjo gostilno. Sej baje obstajajo posnetki, kuga smo vse delel v gostilni, pa me je kr mav sram vam ga pokazat. Neki cajta smo tamlele bli, pol pa smo šli v isti klub k učeri. No tle smo tud dočakal dan (sej veste kaj pravjo….pošten ludje hodjo podnev damu)
Ja kuga naj vam za na konc rečem, taka je bla naša Cvičkarija…mel smo se peklensko fajn, kaku bo pa drug let se bomo pa še zmenil.

P.S- če še niste uganili, je vso besedilo napisano v dolenjskem dialektu. Upam da ste razumeli!!!

Dež..

Še en deževen vikend. Ne bom zanikou, da mi paše da je tko, ker mi. Zdi se mi pa, da smo vse bolj odvisni od vremena in da vedno več debat teče o tej temi. Nekoč sm nekje prebral, da se velika večina pogovorov v deželi kraljice, beatlov in fisch & chipsa, začne ravno o vremenu. Takrat mi je blo to še smešno, danes pa mi je smešno, ker se je ta trend preselil k nam. Pa kdo bi jim/nam zameril ob takem vremenu? In kaj človek lahko počne v takem vremenu? Osebno sem ponavadi odšel v kakšen lokal s primernim ambientom in ne preveč skomercializirano glasbo. Našel sem si miren kotiček in ob gledanju skozi okno spokojno pil kavo ter razpravljal o zelo pomembnih temah v življenju, kot so vreme, ženske in nogomet. Nekateri hodijo na dolge sprehode po dežju, nekateri se enostavno vsedejo v avto in se vozijo okol. Priznam nisem še probou niti enega niti drugega se mi pa ne zdi slaba ideja. Ampak danes. Danes pa mi po dolgem času spet sede, da mi nikamor ni treba it, da nimam nč za počet in da lahko ceu dan ležim pred televizorjem in ne delam več od tega, kot da preklaplam iz enega kanala na drug. Udobno zleknjen na kavču, po sobi se širi prijetna aroma po pravkar skuhani kavi na oknu pa odzvanjajo kaplje dežja. Za danes, popolno..

Bravo naša generacija

Zadnje čase nismo bili preveč aktivni s pisanjem našega bloga. Smo bili pa toliko bolj aktivni na drugih področjih kot so učenje, učenje, žur in učenje. No vsaj nekateri, nekateri pa bolj ali manj ravno obratno. In nekega sončnega dne, sem v poplavi prostega časa v medijih zasledil zapis, ki mi je dal misliti..


Bravo naša generacija!

Po današnjih pravilih in birokraciji tisti, ki smo bili otroci v 50-ih, 60-ih, 70-ih, in 80-ih letih 20. stoletja, sploh nebi smeli preživeti.

Naše igrače so bile prebarvane z barvo na osnovi svinca, takoj ko smo jih dobili v roke, pa so bile polizane in "prežvečene".

V naših časih stekleničke z zdravili niso imele varnostnih pokrovčkov, ni bilo zaščite električnih vtičnic, oblog vogalov vrat, vogalov mizic in zaščite proti odpiranju omaric.

Ko smo vozili kolo, nismo uporabljali čelad, kar se tiče varnosti, smo imeli samo kakšno odbojno steklo na kolesu.

Ko smo se kot otroci vozili v avtomobilih, nismo imeli varnostnih pasov, zračnih blazin, stranske zaščite. Vožnja na prvem sedežu je bila ponos.

Vodo smo pili iz vsake pipe in ne ustekleničene. Okus je bil enak.

Jedli smo sendviče z maslom, pudinge, sladke nedietne čokolade, lizike, bonbone in vse z veliko sladkorja, ampak nismo trpeli zaradi odvečne teže.

Igrali smo se pač na dvorišču.

S štirimi prijatelji smo si delili pijačo iz ene in iste steklenice, pa ni nihče zbolel ali umrl zaradi tega.

Cele dneve smo popravljali kolesa ali na pol uničene motorje, se nato spustili z njimi po klancu navzdol, ter šele na ovinku ugotovili, da zavore ne delujejo. Po neprijetnih padcih, smo se naučili kako rešimo tudi take probleme.

Cel dan smo se lahko igrali. Navsezgodaj smo odšli od doma in se vrnili, tik preden se je stemnilo. Nihče ni vedel, kje smo, pa tudi nikogar ni to skrbelo.

Nismo imeli play stationo-ov, videoigric, 50 televizijskih kanalov, ne video filmov, ne surround zvoka, ne osebnih računalnikov, ne prenosnih telefonov, ne sms-ov, ne internetnih klepetalnic. Imeli smo prijatelje in z njimi smo hodili naokoli.

Igrali smo se ristanc, skrivalnice, zemljo krast, streljali smo se s fračami. In včasih je ta reč prav pošteno zaskelela.

Padali smo z dreves, se porezali na razbiti steklenini, lomili zobe in kosti pa zaradi tega ni bilo nobene tožbe na sodišču. Bile so nesreče in iz teh napak smo se učili, da se te nebi nikoli ponovile.

Tepli smo se in mlatili en drugega, dokler nismo bili črni od podpludb in žalostni - pa smo se s tem naučili živeti tudi s tem.

Šli smo domov k svojim prijateljem, in to peš!

Neprestano smo izzivali pravila in prodajali svojo kožo. To so bila naša dejanja. Posledice so bile pričakovane. Misel, da bi nas iz teh položajev reševali starši, je bila nezaslišana. Oni so bili na strani zakona. Si to lahko predstavljate?

Ta generacija je ustaviral nekaj najbolj drznih izumiteljev in reševalcev problemov vseh časov. Zadnjih 50 let je bilo zaznamovanih z eksplozijo inovacij in novih idej. imeli smo svobodo, padce, uspehe in odgovornost. In naučili smo se vse to obvladovati.

IN TI SI EDEN IZMED NJIH, ČESTITAMO!


Nevem kdo je avtor tega članka, ampak če bi ga poznal bi mu čestital. Osebno sem letnik 85'. Veliko večino stvari opisanih v članku sem v resnici doživel in še veliko več od tega. Res, da nekaterih stvari tudi nisem, si pa brez problema predstavljam kako je bilo. Članek me je navdihnil in mi ob vseh teh lepih spominih, ki so se mi ob branju sproti porajali v glavi, na obraz prinesel nasmeh. Upam, da se boste po branju počutili vsaj pol toliko dobro, kot jaz sedaj. Bravo naša generacija!