Naš prvi postanek je bila Kranjska gora, kjer smo spili kavo in si ogledovali lepote narave. Pot smo nadaljevali preko Vršiča (voooo ta Vršič….se vid da nisem hribov navajen).Nekaj kilometrov pred Bovcem smo našli primeren kamp (kamp Klin), kjer smo postavili šotore in si naredili kosilo.
Medtem ko smo mi postavljali šotore, nas je sonce prekleto dobro opekel, kar smo opazili šele zvečer. Čeprav utrujeni od vožnje, smo se odpravili na bližnji ranč, kjer smo opazovali konje, koze ter neokrnjeno naravo. Ko smo se vračali nazaj proti kampu, smo šli še na hitro pogledat korita Soče, kjer sta se dva kolega vrgla v Sočo, ki je imela tisti dan 7°C (ponavljam… samo 7°C). Soča, le kdo je ne pozna. Mnogi pisatelji so že pisali o njej i njenih lepotah. Mogoče najbolj znana je prav pesnitev Simona Gregorčiča (naj bo naključje ali vsoda tudi avtor tega članka nosi isti priimek), Soči. Njena značilna zeleno modra barva buri domišljijo, vznemirjaja čute ter te očara in začara. Za mnoge je reka Soča najlepša evropska reka.
No, končno smo se vrnili v kamp, kjer smo jedli, kar je ostalo od kosila. Ko se je že delala noč, smo se usedli poleg Soče in nazdravili na zaslužen dopust, vendar nismo pretiravali, saj je bil za nami naporen dan.Naslednji dan smo vstali dokaj zgodaj (ob osmih zjutraj.. no ja, za študenta zgodaj). Odpravili smo se v Bovec po hrano, saj smo bili že močno lačni. Tisti, dan pa sta se nam pridružila še dva člana posadke, tako da je bila ekipa popolna. Takoj ko sta prišla, smo se odpravili do Krnskega jezera, ki leži na višini 1391m.
Moram priznat, da je bil »pohod« dobra izbira (kljub dežju, ki nas je občasno spremljal), saj smo prevetrili dušo in telo.
Pohod je bil za ene naporen (a ne Simona?), za druge malo manj. Po povratku v dolino, pa so se nad nami strnili črni oblaki, saj je začelo močno deževati ter pihati. Ko smo gledali naše šotore, ki so se premikali kot plapojoče zastave, smo vedeli, da danes ne bo možno tukaj zaspati. Tako kot se za organizatorje spodobi, smo hitro našli apartma v središču Bovca, sej res nismo bili pripravljeni spati v mokrih šotorih. Moram priznat, da je bil apartma pravo razkošje za moje pojme. Topla voda, kuhinja ter postelja je predstavljalo neizmerno veselje, ko smo pogledali kako dež neusmiljeno pada.
Naslednji dan pa je bil zame dan D, saj smo šli na rafting!
Tudi tukaj nas je spremljal dež, ampak nič zato, saj smo se ravno zaradi tega še bolje imeli. Predstavljal sem si, da bo pot po Soči hujša, vendar se zardi dobrega vodiča (in seveda tudi zaradi našega dobrega veslanja..) ni zgodilo nič hujšega (nobeden ni iz rafta padel, razen en je padel v raft… ja tud to je možno). Po urici in pol smo zopet prišli na suho in vsi smo vedeli, da bo treba to ponoviti. Ko smo zopet prišli v apartma, smo si privoščili razkošno večerjo, ki jo je za nas pripravila zgovorna ter postavna Štajerka. In tako se je spet dan prevesil v noč.
Zadnji dan pa smo preživeli bolj na »easy«. Šli smo se kopat v najbližji bazen ter obiskali savno. Savna nas je kar pošteno utrudila, ampak ne tako, da zvečer ne bi šli na zasluženo pijačo v Bovec.
Pohod je bil za ene naporen (a ne Simona?), za druge malo manj. Po povratku v dolino, pa so se nad nami strnili črni oblaki, saj je začelo močno deževati ter pihati. Ko smo gledali naše šotore, ki so se premikali kot plapojoče zastave, smo vedeli, da danes ne bo možno tukaj zaspati. Tako kot se za organizatorje spodobi, smo hitro našli apartma v središču Bovca, sej res nismo bili pripravljeni spati v mokrih šotorih. Moram priznat, da je bil apartma pravo razkošje za moje pojme. Topla voda, kuhinja ter postelja je predstavljalo neizmerno veselje, ko smo pogledali kako dež neusmiljeno pada.Naslednji dan pa je bil zame dan D, saj smo šli na rafting!
Tudi tukaj nas je spremljal dež, ampak nič zato, saj smo se ravno zaradi tega še bolje imeli. Predstavljal sem si, da bo pot po Soči hujša, vendar se zardi dobrega vodiča (in seveda tudi zaradi našega dobrega veslanja..) ni zgodilo nič hujšega (nobeden ni iz rafta padel, razen en je padel v raft… ja tud to je možno). Po urici in pol smo zopet prišli na suho in vsi smo vedeli, da bo treba to ponoviti. Ko smo zopet prišli v apartma, smo si privoščili razkošno večerjo, ki jo je za nas pripravila zgovorna ter postavna Štajerka. In tako se je spet dan prevesil v noč.
Zadnji dan pa smo preživeli bolj na »easy«. Šli smo se kopat v najbližji bazen ter obiskali savno. Savna nas je kar pošteno utrudila, ampak ne tako, da zvečer ne bi šli na zasluženo pijačo v Bovec.
Dobro vemo, da dobre stvari hitro minejo, in tudi naš izlet je hitro minil.. prehitro. Če si obkrožen z »fejstimi« ljudmi, sam komaj čakaš kam bomo šli naslednjič in naslednjič in naslednjič..
Ni komentarjev:
Objavite komentar