Že tretje leto sem vpisan na Fakulteti za organizacijo in managament v Kranju in čeprav sem za konferenco slišal že prvo leto, sem se za udeležbo odločil šele letos. Že takoj na začetku sem se spraševal zakaj se je nisem udeležil že leti poprej.
Kakšen mesec pred seminarjem, takoj ko je prišla objava in datum za seminar me je kolega iz letnika spraševal, če sem se že kdaj udeležil seminarja in seveda, zakaj ne. Za obe leti sem imel neke razloge zakaj nisem šel. Saj veste, izgovorov nikoli ne zmanjka. Po temeljitem prepričevanju in premisleku pa sem se odločil, da to leto bom pa šel.
Pogoji so bili taki. Za pičle 3 eure dobiš prevoz do Portoroža in nazaj, lunch paket za na pot, bon za pico v restavraciji Pergola s tem, da je bon pogojevan z udeležbo na sami konferenci saj se boni delijo po koncu konference. Najboljše pa je kot vedno prihranjeno za konec, zabava v Heinekenu. Velika večina študentov, med katere spadam tudi sam, se je konference udeležila ravno zaradi tega. Saj veste, kruha in iger, je nekdo nekoč rekel, če pa je zraven še žlahtna kapljica pa še toliko bolje. Ponudba se mi je zdela odlična, še posebej za nas študente. Ker datum prijave še ni bil določen, smo vsak drugi dan viseli na info točki. Medtem časom smo se dodobra spoznali z našo bodočo vodičko Alenko, ki nas je ob prijavi pospremila z besedami ''.. a za žurat ste pa prvi v vrsti'' Seveda!
Končno smo dočakali ta dan. Pred fakulteto v Kranju so nas čakali 4 avtobusi. Odrinili smo proti Ljubljani kjer smo pobrali še ostale študente in naprej proti Portorožu. Tja smo prišli uro pred konferenco. Ker smo imeli čas, smo si malo ogledali okolico in sam Hotel Bernardin v katerem je bila konferenca.
Hotel je za slovenske standarde nekaj posebnega. Čeprav ima 5 zvezdic, kar že samo po sebi govori dovolj, nisem pričakoval takega razkošja. Še posebej me je očarala terasa, brez problema pa bi lahko izpostavil še kaj drugega. Bil je že čas za začetek konference, tako da smo se vsi napotili proti kongresni dvorani. Moderno opremljena dvorana, nekaj deset poslovnežev ter študentje z občutkom pomembnosti. Tako bi najbolje opisal začetek konference. Govornika sta bila dva. Prva predstavitev me ni navdušila ravno obratno pa je bilo z drugo, ki se mi je zdela odlična. Preprostost razlage govornika podkrepljena z primeri iz življenja me je navdušila. Po aplavzu sodeč, ne samo mene. Največjega aplavza pa je bil deležen naš novi dekan dr. Vuk, ki je z insertom na koncu konference obenem nasmejal publiko in ji dal misliti o svojih besedah. Dobra kombinacija, le tako naprej.Po končani konferenci smo bili že vsi sestradani in smo komaj čakali, da dobimo bone za kosilo. Boni so bili namreč pogojevani z udeležbo na konferenci, tako da tistega, ki ga ni bilo na konferenci ni dobil bona. Vsi skupaj smo se odpravili proti restavraciji Pergola. Bilo nas je okoli 200, zato smo pohiteli, da dobimo mizo. Mizo smo tudi dobili, a kaj ko bi bilo bolje, da je nebi.
Začetno veselje se je iz minute v minuto spreminjalo v mukotrpno čakanje. Slaba organizacija restavracije in nezainteresirano osebje pa nista prav nič pripomogli, da bi se čakanje skrajšalo. Na koncu smo na pico čakali tri ure in deset minut. Kar je preveč je preveč in to je bil eden teh trenutkov. Obisk restavracije vam naslednje leto toplo odsvetujem. Cena za brezplačen bon je bila očitno previsoka. Po izgubljenem popoldnevu, smo se odpravili proti pomolu pred tem pa smo se ustavili še pri 'najboljšem sosedu'. Najboljši del dneva se je začel. Pogled na pomol je bil zares veličasten. Skoraj vsi študenti, ki smo prišli v Portorož smo bili na njem. Nekateri so navezovali stike, spoznavali nove prijatelje, pili in se veselili, vsi pa smo bili dobre volje in to je vse kar šteje.
Tam smo ostali vse do začetka zabave v Heinikenu, kamor smo se odpravili po 'ogrevanju'. Heiniken se je napolnil v trenutku. Natakarji so si še zavihali rokave in zabava se je lahko pričela. Kolegi in kolegice so poplesavali v ritmih house, rnb, latino, rock glasbe in še bi lahko našteval. Glasba je bila raznovrstna, tako da je bilo za vse poskrbljeno. Za oddih ste lahko odigrali biljard, air hockey al kakšen drug avtomat, ki so se nahajali v drugem prostoru. Moram poudariti, da zna biti slednje kar zabavno, ko jih imaš že par pod kapo. Ob poplesavanju, petju in pitju se je večer prevesil v jutro in počasi je bil že čas za odhod. Domov smo se vsi vrnili z lepimi utisi in z izkušnjo, ki jo stežka pozabiš. Še citat enega od kolegov za konec ''..večer bi bil lahko lepši le še, če bi Slovenija zmagala v nogometu, ampak to je že druga zgodba''.
Ni komentarjev:
Objavite komentar